Po razpadu harbsburške monarhije leta 1918 so nastale nove nacionalne države. Južno Koroško, kjer so pretežno živeli Slovenci, sta si lastili tako Koroška kot Država SHS. Sledili so oboroženi spopadi, zasedbe in preganjanja.
Decembra 1918 so streljali na župnika Singerja. Lokalne varnostne sile so konec aprila 1919 zaprle štiri Škofičane, med njimi dolgoletnega župana Antona Čežarja. Blizu Spittala ob Dravi so jih pridržali kot talce.
Na mirovnih pogajanjih v Parizu so sklenili izvedbo plebiscita na južnem Koroškem. Škofiče so postale del plebiscitnega ozemlja in so konec maja 1919 prišle pod upravo SHS. Demarkacijska črta, ki je potekala po jezeru, je močno ovirala vsakdanje življenje in mobilnost prebivalstva. Gospodarsko pomembni tržišči Celovec in Beljak sta bili dosegljivi samo z dovoljenjem. V tistem času so začeli graditi cesto v Šentilj.
10. oktobra 1920 je v Škofičah 55,3 odstotka volilnih upravičencev glasovalo za Avstrijo. S 44,7 odstotka je bil delež tistih, ki so glasovali za priključitev Državi SHS, nekoliko večji kot pri skupnem rezultatu.
Za ženske v Škofičah je imel plebiscit prav poseben pomen, prvič so lahko šle na volitve in kot enakopravne državljanke oddale svoj glas.
Poročilo žendarmarije, 3. 5. 1919 (KLA) 
Oporišče SHS-uprave pri p.d. Blatniku (SPD)
