Leta 1899 je mladi Štefan Singer postal provizor v fari Škofiče. Njegova dejavnost je temeljila na socialno-prenoviteljskem programu papeža Leona XIII. Ordinariat ga je leta 1916 odlikoval za njegovo oskrbo vojnih žrtev. Za Singerja je bila pomembna tudi enakopravnost slovenskega jezika v javnem prostoru. Bistveno je pripomogel k ustanovitvi slovenskega prosvetnega društva (1905) in zadružništva (1902). V prostem času je zbiral ljudsko blago, leta 1906 pa je začel zapisovati regionalno zgodovino. Kot ohranjevalec slovenščine je bil tistim, ki so se hoteli prilagoditi nemščini, trn v peti.
Tudi njegovim naslednikom je bila v teh prelomnih časih pomembna ohranitev slovenščine, s čimer so povzročili konflikt. Leta 1923 so s finančno pomočjo prebivalstva kupili dva nova zvonova. Toda, v katerem jeziku naj bo napis? Kot kompromis je župnik izbral latinščino kot cerkveni jezik. Odločitev, na katero se je nemško nastrojeno prebivalstvo ogorčeno odzvalo. Nadaljnje posvetitve so sledile v letih 1925, 1930 in 1954.
Leta 1926 je v Škofiče prišel Alojz Nadrag. Leta 1920 je, drugače kot mnogi njegovi kolegi, glasoval za Avstrijo in bil odprt do narodnega vprašanja. V času nacizma so ga kot župnika in Slovenca v letih 1939, 1941 in 1944 aretirali. Zadnje leto vojne so ga celo internirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Vrnil se je hudo zaznamovan.
Blagoslov zvona, 1925 (SGA) 
Blagoslov zvona, 1930 (SGA) 
Blagoslov zvona, 1954 – MGV Schiefling (SGA)
