Že leta 1813 so v Škofičah zraven cerkve ustanovili prvo šolo. Podobno kot v cerkvi je bilo tudi v šoli pomembna izbira jezika. Medtem ko so se župniki v Škofičah zavzemali za slovenščino, so učitelji podpirali nemščino. Pogosto so bili pobudniki ustanovitve nemških društev, kot je Sängerrunde (1921 MGV Liederkranz) ali pa Nemška hranilnica in posojilnica (1902 Deutsche Spar- und Darlehensbank), današnja Raiffeisenbank.
Medtem ko je občinsko zastopstvo pred prvo svetovno vojno dajalo prednost slovenskemu pouku z nemščino kot učnim predmetom, so učitelji podpirali prav nasprotno. V vojnem letu 1917/18 je 170 šolskih otrok obiskovalo dvorazredno ljudsko šolo. Konec dvajsetih let so končno uredili še manjši prostor za tretji razred.
Po nacionalsocialističnem prevzemu oblasti je bila slovenščina prepovedana najprej v šolah, ki je postala pomemben prostor nacionalsocialistične propagande, pozneje pa v celotnem javnem prostoru.
Po koncu vojne je bil na dvojezičnem ozemlju urejen obvezen dvojezični pouk. Toda, kar je bilo mišljeno kot prispevek k spravi, je po podpisu Avstrijske državne pogodbe postalo odvisno od politike. Pod geslom pravic staršev so nemškonacionalni krogi agitirali proti tej vzorni ureditvi. Leta 1958 so jo naposled odpravili. Od takrat so morali starši otroke k dvojezičnemu pouku posebej prijavljati.
Po občutnem nazadovanju so prijave k dvojezičnemu pouku začele v devetdesetih letih spet kontinuirano naraščati.
Razredna slika z učiteljem Karlom Kobanom, 1927 (SGA) 
Raiffeisenkasse v Gostilni Pinteritsch (SGA) 
Prvi predsednik Raiffeisenkasse Andreas Siedler (SGA)
